Breztežnost: tihi premislek

Rojstvo je hipen prehod iz teme v svetlobo, iz breztežnosti v težnost; naš prvi stik z življenjem. Pomnimo naše prvobitno stanje lahkosti in lebdenja. Čeprav sila težnosti oblikuje naš planet in življenje na njem, je še vedno ena najšibkejših sil v vesolju. Navzoča je v naših telesih, v našem jeziku, borimo se proti njej, da bi se lahko razvili, da bi se lahko  dotaknili zvezd.

PREDMET GRAVITACIJE (La Gravedad de los Asuntos) govori predvsem o temeljnih načelih človeškega. Vsi na Zemlji smo povezani s silo, ki leži onkraj vsakršnega razumevanja, ne pa tudi onkraj naših življenj.

Če se ozremo na pretekli dve leti ter nekaj sekund v breztežnosti – prav od tod izvira serija umetniških del, ki so bila proizvedena v Centru za usposabljanje kozmonavtov Jurija A. Gagarina v Zvezdnem mestu v Rusiji. Na krovu ikoničnega Iljušina 76 MDK se je – devet umetnikov in znanstvenik – prepustilo breztežnosti.

Samo nekaj sekund je bilo dovolj za občutje večnosti, za prelom paradigme, za osvoboditev molekule, za iluzijo, za izkušnjo gibanja, ki se ne sklicuje na nič drugega, za ustvarjanje poezije iz padajočih teles, za to, da iz neuporabnega nastane uporabno – da bi lahko poiskati tisti nemogoči objem.

 

Umetniki:
Ale de la Puente
Arcángelo Constantini
Fabiola Torres-Alzaga
Gilberto Esparza
Iván Puig
Juan José Díaz Infante
Marcela Armas
Miguel Alcubierre
Nahum
Tania Candiani

Različne težnosti

Rob La Frenais, Januar 2015

Pred skoraj 25 leti je umetnica in koreografinja Kitsou obiskala objekt Nase, da bi raziskala t.i. ‘bruhalni komet’, postopek priprave astronavtov na odsotnost gravitacije. Želela je občutiti ples v breztežnosti, po francosko ‘apesanteur’. “Nemogoče,” se spominja Duboisova, “bila sem Francozinja, ženska in plesalka.” Kitsou Dubois se je nato zapisala v zgodovino s prvim paraboličnim letom, ki ga je kdaj izvedel umetnik, in sicer leta 1990 v Caravelli Francoske vesoljske agencije, vendar je njeno prvotno razočaranje ostalo trajen opomin, kako so se tradicionalni pogledi vesoljskih agencij upirali ‘drugačnosti’. Belec, severnoameriški heteroseksualni junak, ki ga je ustoličil program Apollo, je bi še vedno merilo astronavtskega treninga in če si hotel sploh zaslutiti, kaj je resnična breztežnost, si se moral izuriti kot astronavt.

Kmalu bo 25 let tega, in v Mexico Cityju se z Nahumom Mantro pogovarjam o neki drugi vrsti drugačnosti – o različnih silah težnosti, ki jih je moč izkusiti med breztežnostnim letom. Skupaj z umetnico in so-vodjo Ale De La Puente je Nahum pravkar organiziral ‘Predmet gravitacije’ – sploh prvi latinoameriški breztežnostni polet umetnikov v ruskem Zvezdnem mestu. Mantra poudarja, da je ekipa med 10 paraboličnimi leti izkusila 40 različnih sprememb v težnosti – normalna težnost, dvojna težnost, breztežnost. Vsaka parabola se prične z normalno težnostjo, nato preide v dvojno težnost, ki ji sledi 30 sekund breztežnosti, nato spet dvojna in spet normalna. To je zanimivo. Razmišljam o tem, kako zanimive so postale lastnosti različnih težnosti, ko so se s tovrstnimi poleti pričeli ukvarjati umetniki. Predtem so breztežnostni leti veljali kvečjemu za slab nadomestek in pripravljalni program za tisto pravo, neprekinjeno breztežnost prostega pada v orbiti.

Najprej pa kratka zgodovina umetnosti v breztežnosti. Po poletu Duboisove sta se na obeh straneh Atlantika bolj ali manj sočasno spočeli dve gibanji. V Rusiji je slovenski gledališki režiser Dragan Živadinov, član skupine NSK, ki je zaslovela zaradi izdajanja svojih lastnih (slovenskih) potnih listov pred razpadom Jugoslavije, prvi uporabil velikansko rusko reaktivno letalo Iljušin MDK 76, ki je prej služilo za transport tankov, potem pa so ga predelali za zračni spust in v njem ustvarili ogromen prostor za breztežnost. Z umetnikom Markom Peljhanom sta soustvarila prvo celovito gledališko predstavo v breztežnosti, s kostumi in občinstvom, ki je lebdelo na gledaliških sedežih. Leta 1999 sem na preizkusnem letu za to predstavo tudi sam občutil breztežnost.

Medtem je ameriški slikar Frank Pietronigro končno prepričal Naso, da dovoli takšen polet njegovi ekipi iz San Francisco Art Institute ter da lahko on sam naslika prve slike v breztežnosti. Vendar je bil projekt že skoraj odpovedan, ko je Nasa ugotovila, da Pietronigro v svoj polet nameraval vključiti nekaj ‘gejevskega ponosa’ (navidez nedolžen ‘fan dance’, značilen za gejevske klube v San Franciscu). Nato je britanska znanstveno-umetniška organizacija The Arts Catalyst po zgledu Živadinova in s Peljhanom kot vodjo poleta organizirala dolgoročno kampanjo v Zvezdnem mestu, kjer je na petih poletih sodelovalo več kot 50 umetnikov in znanstvenikov, z večkulturnimi in večdisciplinarnimi cilji. Sodelujoči so bili večinoma izbrani preko javnih pozivov, med drugim je šlo za robota, pa velikanski eksoskelet, zvočno predstavo bivših članov zasedbe Black Audio Film, filozofa in skupino na leteči preprogi. Potem ko sem leta 1999 lastnoročno dokazal, da je takšnega podviga sposoben vsak (bil sem brez treninga ali priprav), sem vse naštete odprave podpiral kot del posadke na zemlji, pisec in kamerman. Lahko bi rekli, da je to intenzivno triletno obdobje v mnogočem pripomoglo k demokratizaciji izkušnje breztežnosti.

V Zvezdnem mestu so potekale še številne druge kampanje, največkrat so jih organizirali Peljhan ter nekaj ostalih ‘prvoborcev ‘. Umetnik in oblikovalec vesoljskih oblek, Bradley Pitts, je izvedel prvi tovrsten samostojni parabolični let povsem gol. Britanska posebnica, umetnica Lyn Hagen, je delno zadostila svojim prizadevanjem, da bi videla, kako mačka lovi miš v breztežnosti. Protetično spremenjeni Stelarc je potoval v Zvezdno mesto, a ni opravil zdravniškega pregleda. Laurie Anderson je obiskala Zvezdno mesto (ponovno z The Arts Catalyst) in o tem pripravila razstavo. V letu 2011 je transgresivna burleskna umetnica Empress Stah na letalu podjetja Zero Gravity Corporation v ZDA izvedla performans kot del novega niza poletov pod okriljem Franka Pietronigra in Lowryja Burgessa. Kitsou Dubois je medtem večkrat poletela z Evropsko vesoljsko agencijo in danes trenira astronavte. Torej je bila ‘drugačnost’ naposled osnova za sprejetje na vesoljski trening in s tem se široko odpira pot za raznolike dejavnosti v breztežnosti.

In nenazadnje se je tudi 9 umetnikov iz Mehike, po dveh letih priprav in mnogih ovirah, soočenih s skorajšnjim zaprtjem Zvezdnega mesta za vse tuje družbe zaradi napetosti v Ukrajini, povezalo z nemško družbo za vesoljski turizem Space Affairs in z Iljušinom uspešno izvedlo 12 ambicioznih projektov. Vprašal sem ga, kakšen je bil občutek, ko so končno prišli tja: “Celo po vseh razgovorih z ljudmi, ki so že bili tam, si ni bilo moč predstavljati, kako bomo doživeli breztežnost. Bilo je … nenavadno. Jaz sem čarodej in kot čarodej imaš vedno nadzor nad stvarmi. Izguba nadzora je zastrašujoča.”

Težave v Ukrajini niso bile edini kontekst, s katerim se je ekipa morala ukvarjati. Ko so zapustili Mehiko, je bila dolga zgodovina prikritega nasilja in zatiranja v Mehiki ter sodelovanja med skorumpiranimi vladami in mamilarskimi karteli, združena z vojno, ki jo ZDA vodijo proti drogam, še sorazmerno pometena pod preprogo. Med desetimi dnevi v Moskvi pa je javnost dosegla usoda 43 pogrešanih študentov, in ko so se vrnili v državo, je bilo tam že vse drugače: množična zaprtja, demonstracije velikih razsežnosti in izbruhi nasilja med ljudstvom.

Zanje je lebdenje v ničelni gravitaciji vzporedno usodi Sergeja Krikaljeva, kozmonavta in ‘zadnjega sovjetskega državljana’, ki je iz Sovjetske zveze potoval na postajo Mir, obtičal tam v času sprememb in poskusa državnega udara, ter se vrnil v neko drugo državo, Rusijo. Juan Diaz Infante: “Ko smo zapustili Mehiko in ko smo se vrnili vanjo – to sta bili dve različni Mehiki. Ukvarjali smo se s povsem drugačno realnostjo, kot je bila tista, ki se je odvijala v naši državi. Ko smo prišli nazaj, smo osvojili Everest, Mehika pa se je nahajala na nekem zelo temačnem kraju.”

Drugačne težnosti, drugačni ljudje v breztežnosti in zdaj – drugačna država.

Rob La Frenais je bil kustos pri The Arts Catalyst od leta 1987 do 2014 in s tem tudi prvi kustos v breztežnosti.

Predmet gravitacije

Kerry Doyle

“Sposobnosti za strukturiranje stroja podob ne utemeljujemo nujno z uresničljivostjo idej, ki bi jih tak stroj vseboval, ampak bolj s tem, da prevzame vlogo kompozicijske točke kolektivnih želja družbe.”

Stephen Shukaitis, Vesolje je Ne-prostor

 “Menimo, da ni vredno iti v vesolje samo zato, da bi tam živeli po enakih pravilih/zakonih kot na zemlji. Raziskovanje vesolja privlači našo pozornost, ker v njem vidimo možnost početi stvari drugače.”

Asociacija avtonomnih astronavtov

Od samega začetka človeške zgodovine smo vesolje uporabljali kot mogočno platno, na katerega je bilo moč projicirati naš skupni družbeni in kulturni imaginarij. To je osrednjega pomena za mitologije civilizacij po vsem svetu ter za konceptualno podstat sodobne umetnosti in književnosti, kjer v enaki meri nastajajo tako utopije kot distopije. Naše vesolje se širi, vedno znova se je izkazalo kot skrivnostno in nespoznavno ter tako ustvarjalo področje možnosti in zmožnosti, ki se razširjajo tako daleč, kot je pripravljen iti naš um.

Kljub temu, da lahko zaneti našo kolektivno imaginacijo, je ustroj našega raziskovanja in razumevanja vesolja prepogosto le ponavljanje istih omejenih zgodovinskih, političnih in povezovalnih možnosti, kot se nam ponujajo na zemlji. V 20. stoletju je vesolje postalo ideološko bojišče hladne vojne, v 21. stoletju se odpira kot idealni prostor za brezmejno širjenje globalnega kapitalizma. V zadnjem času predstavlja raziskovanje vesolja pomemben simbol modernosti držav v razvoju, kot sta Indija in Kitajska. Vesoljske tehnologije in poleti v vesolje so ostali, kot pretežni del modernega življenja, predvsem stvar državne varnosti in tržne logike. Povprečen človek je vedno bolj odtujen od nočnega neba in samo peščica izredno zdravih posameznikov bo sodelovala pri kateri koli od različic vesoljskih poletov, ki se trenutno izrisujejo na obzorju. Današnje nacionalno in korporativno usmerjeno raziskovanje vesolja pušča le malo prostora za nered, premislek ali igro. Zelo malo je neukročenega navdušenja. Malo je objemov.

Predmet gravitacije nam zastavlja osrednje vprašanje: kaj se zgodi, ko za nekaj trenutkov preudarno tvegamo in se otresemo gotovosti, ki upravljajo z našim vsakodnevnim življenjem? Da bi odgovorili na to vprašanje, so Gravitacijski umetniki več kot dve leti odkrivali, se pogovarjali in raziskovali znanost in domišljijske predstave o vesolju ter jeseni 2014 okronali svoje delo s paraboličnim letom. Med tem poletom so umetniki večkrat zapored izvedli orkestrirani prosti pad ter se tako za kratek čas osvobodili teže lastnih teles in pravil gravitacije, ki so prej vladala njihovim fizičnim bitjem. Izkušnjo takšnega skupinskega prostega padanja so uporabili kot katalizator in prispodobo v nizu poskusov, akcij in izmenjav ter na koncu ustvarili rahel pridih tega, kaj vse se lahko zgodi, ko se, pa čeravno za kratek čas, osvobodimo okvirjev in zakonitosti našega vsakdanjika.

Razstava: PREDMET GRAVITACIJE | Vesoljska odprava: Umetniška refleksija težnosti v njeni odsotnosti | 1. 9. 2015 – 3. 1. 2016 | avtorji: Ale de la Puente, Arcángelo Constantini, Fabiola Torres-Alzaga, Gilberto Esparza, Iván Puig, Juan José Díaz Infante, Marcela Armas, Miguel Alcubierre, Nahum, Tania Candiani | Partner: Galerija Kapelica | Podpora: Veleposlaništvo republike Mehike, Dunaj | Projekt so omogočili:  Agencia Mexicana de Cooperación Internacional para el Desarrollo, Consejo Nacional para la Cultura y las Artes, Instituto Nacional de Bellas Artes, Laboratorio Arte Alameda, Fondo Nacional para la Cultura y las Artes, Centro Multimedia, Centro Nacional de las Artes, Centro de Cultura Digital, Fundación BBVA Bancomer, Fundación Telefónica, Fundación INBA